El gran foc dels garbons

103

Med dlani mi boste vtaknili razpelo
ali skromen rožni venec, prepoten in obrabljen
od vseh trenutkov žalosti in bojazni
in nobenega veselja. Nato

boste zaprli krsto. Nočem, da me vidijo.
Ob pravem trenutki hočem, da v Burjassotu,
v fari, kjer so me krstili,
zvonijo ob moji smrti. Rad bi, poleg tega,

da bi kakšna ženska iz moje vasi stopila
na ulico in vprašala: »Kdo pa je umrl?«
In da bi ji na kratko odgovorili:

»Tisti pekov sin, ki je pisal verze.«
Ali še bolj kulturno: »Starejši
Nadaletov vnuk.« Nadenite mi očala.